Hadith Representative
Malaikat Jibril yang memancarkan air Zam-zam untuk Hajar dan Ismail
Imam Bukhari : 3113و حَدَّثَنِي عَبْدُ اللَّهِ بْنُ مُحَمَّدٍ حَدَّثَنَا عَبْدُ الرَّزَّاقِ أَخْبَرَنَا مَعْمَرٌ عَنْ أَيُّوبَ السَّخْتِيَانِيِّ وَكَثِيرِ بْنِ كَثِيرِ بْنِ الْمُطَّلِبِ بْنِ أَبِي وَدَاعَةَ يَزِيدُ أَحَدُهُمَا عَلَى الْآخَرِ عَنْ سَعِيدِ بْنِ جُبَيْرٍ قَالَ ابْنُ عَبَّاسٍ أَوَّلَ مَا اتَّخَذَ النِّسَاءُ الْمِنْطَقَ مِنْ قِبَلِ أُمِّ إِسْمَاعِيلَ اتَّخَذَتْ مِنْطَقًا لَتُعَفِّيَ أَثَرَهَا عَلَى سَارَةَ ثُمَّ جَاءَ بِهَا إِبْرَاهِيمُ وَبِابْنِهَا إِسْمَاعِيلَ وَهِيَ تُرْضِعُهُ حَتَّى وَضَعَهُمَا عِنْدَ الْبَيْتِ عِنْدَ دَوْحَةٍ فَوْقَ زَمْزَمَ فِي أَعْلَى الْمَسْجِدِ وَلَيْسَ بِمَكَّةَ يَوْمَئِذٍ أَحَدٌ وَلَيْسَ بِهَا مَاءٌ فَوَضَعَهُمَا هُنَالِكَ وَوَضَعَ عِنْدَهُمَا جِرَابًا فِيهِ تَمْرٌ وَسِقَاءً فِيهِ مَاءٌ ثُمَّ قَفَّى إِبْرَاهِيمُ مُنْطَلِقًا فَتَبِعَتْهُ أُمُّ إِسْمَاعِيلَ فَقَالَتْ يَا إِبْرَاهِيمُ أَيْنَ تَذْهَبُ وَتَتْرُكُنَا بِهَذَا الْوَادِي الَّذِي لَيْسَ فِيهِ إِنْسٌ وَلَا شَيْءٌ فَقَالَتْ لَهُ ذَلِكَ مِرَارًا وَجَعَلَ لَا يَلْتَفِتُ إِلَيْهَا فَقَالَتْ لَهُ أَاللَّهُ الَّذِي أَمَرَكَ بِهَذَا قَالَ نَعَمْ قَالَتْ إِذَنْ لَا يُضَيِّعُنَا ثُمَّ رَجَعَتْ فَانْطَلَقَ إِبْرَاهِيمُ حَتَّى إِذَا كَانَ عِنْدَ الثَّنِيَّةِ حَيْثُ لَا يَرَوْنَهُ اسْتَقْبَلَ بِوَجْهِهِ الْبَيْتَ ثُمَّ دَعَا بِهَؤُلَاءِ الْكَلِمَاتِ وَرَفَعَ يَدَيْهِ فَقَالَ رَبِّ { إِنِّي أَسْكَنْتُ مِنْ ذُرِّيَّتِي بِوَادٍ غَيْرِ ذِي زَرْعٍ عِنْدَ بَيْتِكَ الْمُحَرَّمِ حَتَّى بَلَغَ يَشْكُرُونَ } وَجَعَلَتْ أُمُّ إِسْمَاعِيلَ تُرْضِعُ إِسْمَاعِيلَ وَتَشْرَبُ مِنْ ذَلِكَ الْمَاءِ حَتَّى إِذَا نَفِدَ مَا فِي السِّقَاءِ عَطِشَتْ وَعَطِشَ ابْنُهَا وَجَعَلَتْ تَنْظُرُ إِلَيْهِ يَتَلَوَّى أَوْ قَالَ يَتَلَبَّطُ فَانْطَلَقَتْ كَرَاهِيَةَ أَنْ تَنْظُرَ إِلَيْهِ فَوَجَدَتْ الصَّفَا أَقْرَبَ جَبَلٍ فِي الْأَرْضِ يَلِيهَا فَقَامَتْ عَلَيْهِ ثُمَّ اسْتَقْبَلَتْ الْوَادِيَ تَنْظُرُ هَلْ تَرَى أَحَدًا فَلَمْ تَرَ أَحَدًا فَهَبَطَتْ مِنْ الصَّفَا حَتَّى إِذَا بَلَغَتْ الْوَادِيَ رَفَعَتْ طَرَفَ دِرْعِهَا ثُمَّ سَعَتْ سَعْيَ الْإِنْسَانِ الْمَجْهُودِ حَتَّى جَاوَزَتْ الْوَادِيَ ثُمَّ أَتَتْ الْمَرْوَةَ فَقَامَتْ عَلَيْهَا وَنَظَرَتْ هَلْ تَرَى أَحَدًا فَلَمْ تَرَ أَحَدًا فَفَعَلَتْ ذَلِكَ سَبْعَ مَرَّاتٍ قَالَ ابْنُ عَبَّاسٍ قَالَ النَّبِيُّ صَلَّى اللَّهُ عَلَيْهِ وَسَلَّمَ فَذَلِكَ سَعْيُ النَّاسِ بَيْنَهُمَا فَلَمَّا أَشْرَفَتْ عَلَى الْمَرْوَةِ سَمِعَتْ صَوْتًا فَقَالَتْ صَهٍ تُرِيدُ نَفْسَهَا ثُمَّ تَسَمَّعَتْ فَسَمِعَتْ أَيْضًا فَقَالَتْ قَدْ أَسْمَعْتَ إِنْ كَانَ عِنْدَكَ غِوَاثٌ فَإِذَا هِيَ بِالْمَلَكِ عِنْدَ مَوْضِعِ زَمْزَمَ فَبَحَثَ بِعَقِبِهِ أَوْ قَالَ بِجَنَاحِهِ حَتَّى ظَهَرَ الْمَاءُ فَجَعَلَتْ تُحَوِّضُهُ وَتَقُولُ بِيَدِهَا هَكَذَا وَجَعَلَتْ تَغْرِفُ مِنْ الْمَاءِ فِي سِقَائِهَا وَهُوَ يَفُورُ بَعْدَ مَا تَغْرِفُ قَالَ ابْنُ عَبَّاسٍ قَالَ النَّبِيُّ صَلَّى اللَّهُ عَلَيْهِ وَسَلَّمَ يَرْحَمُ اللَّهُ أُمَّ إِسْمَاعِيلَ لَوْ تَرَكَتْ زَمْزَمَ أَوْ قَالَ لَوْ لَمْ تَغْرِفْ مِنْ الْمَاءِ لَكَانَتْ زَمْزَمُ عَيْنًا مَعِينًا قَالَ فَشَرِبَتْ وَأَرْضَعَتْ وَلَدَهَا فَقَالَ لَهَا الْمَلَكُ لَا تَخَافُوا الضَّيْعَةَ فَإِنَّ هَا هُنَا بَيْتَ اللَّهِ يَبْنِي هَذَا الْغُلَامُ وَأَبُوهُ وَإِنَّ اللَّهَ لَا يُضِيعُ أَهْلَهُ وَكَانَ الْبَيْتُ مُرْتَفِعًا مِنْ الْأَرْضِ كَالرَّابِيَةِ تَأْتِيهِ السُّيُولُ فَتَأْخُذُ عَنْ يَمِينِهِ وَشِمَالِهِ فَكَانَتْ كَذَلِكَ حَتَّى مَرَّتْ بِهِمْ رُفْقَةٌ مِنْ جُرْهُمَ أَوْ أَهْلُ بَيْتٍ مِنْ جُرْهُمَ مُقْبِلِينَ مِنْ طَرِيقِ كَدَاءٍ فَنَزَلُوا فِي أَسْفَلِ مَكَّةَ فَرَأَوْا طَائِرًا عَائِفًا فَقَالُوا إِنَّ هَذَا الطَّائِرَ لَيَدُورُ عَلَى مَاءٍ لَعَهْدُنَا بِهَذَا الْوَادِي وَمَا فِيهِ مَاءٌ فَأَرْسَلُوا جَرِيًّا أَوْ جَرِيَّيْنِ فَإِذَا هُمْ بِالْمَاءِ فَرَجَعُوا فَأَخْبَرُوهُمْ بِالْمَاءِ فَأَقْبَلُوا قَالَ وَأُمُّ إِسْمَاعِيلَ عِنْدَ الْمَاءِ فَقَالُوا أَتَأْذَنِينَ لَنَا أَنْ نَنْزِلَ عِنْدَكِ فَقَالَتْ نَعَمْ وَلَكِنْ لَا حَقَّ لَكُمْ فِي الْمَاءِ قَالُوا نَعَمْ قَالَ ابْنُ عَبَّاسٍ قَالَ النَّبِيُّ صَلَّى اللَّهُ عَلَيْهِ وَسَلَّمَ فَأَلْفَى ذَلِكَ أُمَّ إِسْمَاعِيلَ وَهِيَ تُحِبُّ الْإِنْسَ فَنَزَلُوا وَأَرْسَلُوا إِلَى أَهْلِيهِمْ فَنَزَلُوا مَعَهُمْ حَتَّى إِذَا كَانَ بِهَا أَهْلُ أَبْيَاتٍ مِنْهُمْ وَشَبَّ الْغُلَامُ وَتَعَلَّمَ الْعَرَبِيَّةَ مِنْهُمْ وَأَنْفَسَهُمْ وَأَعْجَبَهُمْ حِينَ شَبَّ فَلَمَّا أَدْرَكَ زَوَّجُوهُ امْرَأَةً مِنْهُمْ وَمَاتَتْ أُمُّ إِسْمَاعِيلَ فَجَاءَ إِبْرَاهِيمُ بَعْدَمَا تَزَوَّجَ إِسْمَاعِيلُ يُطَالِعُ تَرِكَتَهُ فَلَمْ يَجِدْ إِسْمَاعِيلَ فَسَأَلَ امْرَأَتَهُ عَنْهُ فَقَالَتْ خَرَجَ يَبْتَغِي لَنَا ثُمَّ سَأَلَهَا عَنْ عَيْشِهِمْ وَهَيْئَتِهِمْ فَقَالَتْ نَحْنُ بِشَرٍّ نَحْنُ فِي ضِيقٍ وَشِدَّةٍ فَشَكَتْ إِلَيْهِ قَالَ فَإِذَا جَاءَ زَوْجُكِ فَاقْرَئِي عَلَيْهِ السَّلَامَ وَقُولِي لَهُ يُغَيِّرْ عَتَبَةَ بَابِهِ فَلَمَّا جَاءَ إِسْمَاعِيلُ كَأَنَّهُ آنَسَ شَيْئًا فَقَالَ هَلْ جَاءَكُمْ مِنْ أَحَدٍ قَالَتْ نَعَمْ جَاءَنَا شَيْخٌ كَذَا وَكَذَا فَسَأَلَنَا عَنْكَ فَأَخْبَرْتُهُ وَسَأَلَنِي كَيْفَ عَيْشُنَا فَأَخْبَرْتُهُ أَنَّا فِي جَهْدٍ وَشِدَّةٍ قَالَ فَهَلْ أَوْصَاكِ بِشَيْءٍ قَالَتْ نَعَمْ أَمَرَنِي أَنْ أَقْرَأَ عَلَيْكَ السَّلَامَ وَيَقُولُ غَيِّرْ عَتَبَةَ بَابِكَ قَالَ ذَاكِ أَبِي وَقَدْ أَمَرَنِي أَنْ أُفَارِقَكِ الْحَقِي بِأَهْلِكِ فَطَلَّقَهَا وَتَزَوَّجَ مِنْهُمْ أُخْرَى فَلَبِثَ عَنْهُمْ إِبْرَاهِيمُ مَا شَاءَ اللَّهُ ثُمَّ أَتَاهُمْ بَعْدُ فَلَمْ يَجِدْهُ فَدَخَلَ عَلَى امْرَأَتِهِ فَسَأَلَهَا عَنْهُ فَقَالَتْ خَرَجَ يَبْتَغِي لَنَا قَالَ كَيْفَ أَنْتُمْ وَسَأَلَهَا عَنْ عَيْشِهِمْ وَهَيْئَتِهِمْ فَقَالَتْ نَحْنُ بِخَيْرٍ وَسَعَةٍ وَأَثْنَتْ عَلَى اللَّهِ فَقَالَ مَا طَعَامُكُمْ قَالَتْ اللَّحْمُ قَالَ فَمَا شَرَابُكُمْ قَالَتْ الْمَاءُ قَالَ اللَّهُمَّ بَارِكْ لَهُمْ فِي اللَّحْمِ وَالْمَاءِ قَالَ النَّبِيُّ صَلَّى اللَّهُ عَلَيْهِ وَسَلَّمَ وَلَمْ يَكُنْ لَهُمْ يَوْمَئِذٍ حَبٌّ وَلَوْ كَانَ لَهُمْ دَعَا لَهُمْ فِيهِ قَالَ فَهُمَا لَا يَخْلُو عَلَيْهِمَا أَحَدٌ بِغَيْرِ مَكَّةَ إِلَّا لَمْ يُوَافِقَاهُ قَالَ فَإِذَا جَاءَ زَوْجُكِ فَاقْرَئِي عَلَيْهِ السَّلَامَ وَمُرِيهِ يُثْبِتُ عَتَبَةَ بَابِهِ فَلَمَّا جَاءَ إِسْمَاعِيلُ قَالَ هَلْ أَتَاكُمْ مِنْ أَحَدٍ قَالَتْ نَعَمْ أَتَانَا شَيْخٌ حَسَنُ الْهَيْئَةِ وَأَثْنَتْ عَلَيْهِ فَسَأَلَنِي عَنْكَ فَأَخْبَرْتُهُ فَسَأَلَنِي كَيْفَ عَيْشُنَا فَأَخْبَرْتُهُ أَنَّا بِخَيْرٍ قَالَ فَأَوْصَاكِ بِشَيْءٍ قَالَتْ نَعَمْ هُوَ يَقْرَأُ عَلَيْكَ السَّلَامَ وَيَأْمُرُكَ أَنْ تُثْبِتَ عَتَبَةَ بَابِكَ قَالَ ذَاكِ أَبِي وَأَنْتِ الْعَتَبَةُ أَمَرَنِي أَنْ أُمْسِكَكِ ثُمَّ لَبِثَ عَنْهُمْ مَا شَاءَ اللَّهُ ثُمَّ جَاءَ بَعْدَ ذَلِكَ وَإِسْمَاعِيلُ يَبْرِي نَبْلًا لَهُ تَحْتَ دَوْحَةٍ قَرِيبًا مِنْ زَمْزَمَ فَلَمَّا رَآهُ قَامَ إِلَيْهِ فَصَنَعَا كَمَا يَصْنَعُ الْوَالِدُ بِالْوَلَدِ وَالْوَلَدُ بِالْوَالِدِ ثُمَّ قَالَ يَا إِسْمَاعِيلُ إِنَّ اللَّهَ أَمَرَنِي بِأَمْرٍ قَالَ فَاصْنَعْ مَا أَمَرَكَ رَبُّكَ قَالَ وَتُعِينُنِي قَالَ وَأُعِينُكَ قَالَ فَإِنَّ اللَّهَ أَمَرَنِي أَنْ أَبْنِيَ هَا هُنَا بَيْتًا وَأَشَارَ إِلَى أَكَمَةٍ مُرْتَفِعَةٍ عَلَى مَا حَوْلَهَا قَالَ فَعِنْدَ ذَلِكَ رَفَعَا الْقَوَاعِدَ مِنْ الْبَيْتِ فَجَعَلَ إِسْمَاعِيلُ يَأْتِي بِالْحِجَارَةِ وَإِبْرَاهِيمُ يَبْنِي حَتَّى إِذَا ارْتَفَعَ الْبِنَاءُ جَاءَ بِهَذَا الْحَجَرِ فَوَضَعَهُ لَهُ فَقَامَ عَلَيْهِ وَهُوَ يَبْنِي وَإِسْمَاعِيلُ يُنَاوِلُهُ الْحِجَارَةَ وَهُمَا يَقُولَانِ { رَبَّنَا تَقَبَّلْ مِنَّا إِنَّكَ أَنْتَ السَّمِيعُ الْعَلِيمُ } قَالَ فَجَعَلَا يَبْنِيَانِ حَتَّى يَدُورَا حَوْلَ الْبَيْتِ وَهُمَا يَقُولَانِ { رَبَّنَا تَقَبَّلْ مِنَّا إِنَّكَ أَنْتَ السَّمِيعُ الْعَلِيمُ }
In povedali so mi [Abdullah bin Muhammad], da nam je [Abdur Razzaq] sporočil [Ma'mar] od [Ayyub as-Sakhtiyaniy] in [Katsir bin Katsir bin Al Muthallib bin Abi Wada'ah], ki se medsebojno dopolnjujeta od [Sa'ida bin Jubairja], ki je rekel [Ibn 'Abbas radliallahu 'anhuma]: »Prva ženska, ki je uporabljala pas, je bila mati preroka Ismaila 'Alaihissalama. Uporabila ga je, da je zakrila sledi Sare, nato pa jo je Ibrahim 'Alaihissalam vzel skupaj s sinom Ismailom, ki ga je takrat njegova mati še dojila, dokler ju Ibrahim 'Alaihissalam ni oba namestil blizu Alahove hiše - Ka'be - v kočo nad Zamzamom na koncu mošeje al-Masjidil Haram. Takrat v Meki ni živelo nikogar in ni bilo vode.« Ibrahim ju je tja položil in pustil nekakšno vrečo z datlji in vrečko/vrč z vodo. Nato je Ibrahim šel oba pustiti. Nato mu je sledila Izmailova mati in rekla: »O Ibrahim, kam greš? Imaš srce, da naju pustiš v tej dolini, kjer ni nikogar in ničesar?« Izmailova mati je vedno znova ponavljala svoje vprašanje, dokler je Ibrahim ni več pogledal. Končno je Izmailova mati vprašala: »Ti je Alah vse to zapovedal?« Ibrahim je odgovoril: »Da.« Izmailova mati je rekla: »Potem naju Alah ne bo zapustil.« Nato se je Ismailova mati vrnila in Ibrahim je nadaljeval svojo pot, dokler ni dosegel hriba in ga ljudje niso mogli več videti. Ibrahim se je obrnil proti Kabi in zanje molil z več molitvenimi stavki, dvignil obe roki in rekel: »Rabi, resnično sem nekatere svoje potomce namestil v dolino, kjer ni rastlin v bližini Tvoje svete hiše,« dokler se ne zavejo – naj postanejo hvaležni služabniki – QS Ibrahim, verz 37. Nato je Ismailova mati začela dojiti svojega otroka in piti iz zaloge vode, dokler ni zmanjkalo vode v geribi. Postala je žejna, prav tako njen otrok. Nato je pogledal Ismaila, dojenčka, ki se je mučil, ali pa je uredniško rekel: »Valjal se je po tleh.« Nato je Hajar zapustila Ismaila in ni mogla prenesti njegovega stanja. Zato je odšel na hrib Šafaa, goro, ki mu je bila najbližje. Stal je tam in se obrnil proti dolini v upanju, da bo tam videl ljudi, a ni videl nikogar. Spustila se je s hriba Safa in ko je prišla v dolino, si je zavihala rob oblačila in se borila, kot se bori človek, dokler ni mogla prečkati doline in doseči hriba Marwa. Tam je stala in gledala, ali je tam kdo, a ni videla nikogar. To je storila sedemkrat – med hriboma Safa in Marwa. Ibn Abbas radillahu anhu je rekel: Prerok sallallahu alejhi ve sellem je rekel: »To je sa'ij, ki ga mora oseba, ki opravlja hadž, opraviti med dvema hriboma.« Ko je bila na vrhu Marwe, je zaslišala glas in si rekla: »Bodi tiho,« kar je Hadžer mislila nase. Nato je poskušala prisluhniti in spet je slišala glas ter rekla: »Dala si slišati svoj glas, če misliš prositi za pomoč.« Izkazalo se je, da je bil glas glas angela - Gabriela 'Alaihissalam -, ki je bil blizu Zamzama, nato pa je Gabriel s peto ali, kot je rekel, s krili strgal vodo, dokler voda ni bruhnila ven. Ismailova mati je začela z rokami delati vodni rezervoar, tako da je zajemala vodo in jo dajala v žaro, medtem ko je voda po zajemanju še naprej močno bruhala.' Ibn 'Abbas radiallahu 'anhuma je rekel: Prerok sallallahu 'allahi wasallam je rekel: 'Naj se Allah usmili Umm Ismail - Siti Hajar - kajti če bi zapustila Zamzam' ali Njegove besede: 'Če ne bi takoj zbrala vode, bi se voda Zamzam zagotovo spremenila v tekočo vodo.' Končno je lahko spet pila vodo in dojila svojega otroka. Nato ji je angel rekel: »Ne boj se, da boš zapuščena, kajti to je hiša Alaha, ki jo bosta zgradila ta otrok in njegov oče, in resnično Alah ne bo zapravil svojih služabnikov.« Takrat je bila Kaaba Baitullah postavljena nekoliko višje od tal kot majhen hrib, ki ga je ob poplavi erodirala z desne in leve. Ismailova mati Hajar je tako živela, dokler ni skupina ljudi iz plemena Jurhum oziroma družine Jurhum prišla s poti hribov Kadaa in se ustavila dolvodno od Meke, ko so zagledali ptico, ki je letela naokoli. Vzkliknili so: »Ta ptica mora krožiti, ker kroži okoli vode, čeprav zagotovo vemo, da v tej dolini ni vode.« Končno so poslali enega ali dva človeka, ki sta hitro stekla in očitno našla vodo. Vrnila sta se in poročala o prisotnosti vode, nato pa sta prišla do vode. Rekel je: »Takrat je bila gospa Ismail blizu vode.« Rekli so mu: »Ali nam dovolite, da se vam pridružimo tukaj?« Ga. Ismail je rekla: »Lahko, ampak nimate pravice do vode.« Rekli so: »Prav.« Ibn Abbas (mir in blagoslov z njim) je rekel: »Prerok (mir in blagoslov z njim) je rekel: »Ismailova mati se je tega dogodka razveselila, ker so ljudje živeli z njo.« Končno so se naselili tam in poslali sle k svojim družinam, da bi jih povabili, da živijo skupaj.« Ko so njihove družine živele s Hajar in je bil Ismail mlad, se je od njih naučil arabsko in postal celo najdragocenejša in najbolj čarobna oseba med njimi. Nato je Ismail zrasel v mladeniča, ki jim je bil všeč. Ko so odrasli, so Ismaila poročili z žensko izmed njih in kmalu zatem je Ismailova mati umrla. Kasneje je za Ismailovo poroko prišel Ibrahim, da bi izvedel, kaj je pustil za seboj, vendar Ismaila ni našel. Ibrahim je Ismailovo ženo vprašal o Ismailu. Njegova žena je odgovorila; „Bil je odsoten in nam služil kruh.“ Nato je Ibrahim vprašal o njunem življenju in okoliščinah. Ismailova žena je odgovorila: „Doživela sva veliko zla in najino življenje je bilo ozko in polno velikega trpljenja.“ Ismailova žena se je Ibrahimu pritožila nad življenjem, ki ga je živela z možem. Ibrahim je rekel: „Kasneje, ko pride tvoj mož, mu prenesi moje pozdrave in mu reci, naj zamenja vrata svoje hiše.“ Ko je Ismail prišel, je nekaj začutil, zato je vprašal ženo: „Je kdo prišel k tebi?“ Njegova žena je odgovorila: „Da. Prej je k nama prišel starec, kot je ta, v takšni situaciji, in vprašal je o tebi, potem sem mu razložil, on pa me je vprašal o najinem življenjskem položaju, zato sem mu razložil, da živim v izčrpanosti in trpljenju.“ Ismail je vprašal: „Ti je ta oseba kaj sporočila?“ Njegova žena je odgovorila: „Da. Ukazal mi je, naj ti prenesem njegove pozdrave in ti reče, naj zamenjaš vrata svoje hiše.“ Ismail je rekel; „On je moj oče in res mi je ukazal, naj se od tebe ločim, da se boš vrnil k svoji družini.“ Tako se je Ismail ločil od svoje žene. Nato se je Ismail ponovno poročil z drugo žensko izmed ljudi, nato pa je Ibrahim spet odšel in jih zapustil v času, ki ga je želel Alah, nato pa se je vrnil, da bi se srečal z njimi, vendar Ismaila ni našel, dokler ni končno šel k Ismailovi ženi in jo vprašal o Ismailu. Njegova žena je odgovorila: „Bil je odsoten in je služil kruh za nas.“ Nato je Ibrahim spet vprašal: „Kako ste?“ Ismailovo ženo je vprašal o njunem življenju in življenjskih razmerah. Njegova žena je odgovorila: „Vedno smo v redu in preskrbljeni.“ Ismailova žena je hvalila Alaha. Ibrahim je vprašal: „Kaj jeste?“ Ismailova žena je odgovorila: „Meso.“ Ibrahim je spet vprašal: „Kaj pijete?“ Ismailova žena je odgovorila: „Vodo.“ Zato je Abraham molil: „O Allah, blagoslovi jih v njihovem mesu in vodi.“ Prerok, mir in blagoslov z njim, je rekel: »Takrat v Meki ni bilo žita, in če bi bilo, bi Ibrahim molil zanj.« Pravi: »In glede na Abrahamovo molitev o mesu in vodi se nihče razen prebivalcev Meke ni pritoževal, če so dobili le meso in vodo.« Ibrahim je nato rekel: »Ko pride tvoj mož, mu prenesi moje pozdrave in mu ukaži, naj utrdi vrata svoje hiše.« Ko je prišel Ismail, je rekel: »Je kdo prišel k tebi?« Njegova žena je odgovorila: »Da. Ravnokar je k nama prišel starec zelo lepega videza.« Njegova žena je občudovala Ibrahima. Vprašal me je o tebi, zato sem mu razložil, nato me je vprašal o stanju najinega življenja, zato sem odgovoril, da sem v redu.« Ismail je vprašal: »Ti je ta oseba kaj sporočila?« Njegova žena je odgovorila: »Da. Ukazal mi je, naj ti prenesem njegove pozdrave, in ti rekel, naj braniš vrata svoje hiše.« Ismail je rekel; »On je moj oče in vrata, o katerih govorimo, ste vi. Ukazal mi je, naj vas branim.« Nato jih je Ibrahim za nekaj časa spet zapustil, kot je Allah hotel, nato pa se je vrnil, ko je Ismail položil puščico pod drevo blizu Zamzama. Ko ga je zagledal, se mu je takoj približal in ravnal, kot bi oče ravnal s svojim otrokom in sin z očetom, nato pa je rekel: »O Ismail, Allah mi je ukazal.« Ismail je rekel: »Stori, kar ti ukazuje tvoj Gospod.« Ibrahim je spet vprašal: »Mi boš pomagal?« Ismail je rekel: »Da, pomagal ti bom.« Ibrahim je rekel: »Allah mi je ukazal, naj na tem mestu zgradim hišo.« Ibrahim je pokazal na kraj, ki je bil precej visok v primerjavi z okolico.« Pripovedovalec je rekel; »S tega mesta sta oba postavila temelje Bajtulle, Ismail je nosil kamenje, Ibrahim pa jih je sestavljal – gradil – dokler ni bila zgradba visoka. Ismail je prinesel ta kamen in ga položil Ibrahimu, da se je lahko povzpel nanj, medtem ko je Ismail dajal kamenje.« Oba sta delala in molila: »Naš Gospod, sprejmi od nas miloščino, saj Ti si resnično Vseslišajoči in Vsevedni.« Oba sta nadaljevala z gradnjo, dokler nista obkrožila Bajtulle, in oba sta nadaljevala z molitvijo: »Naš Gospod, sprejmi od nas miloščino, saj Ti si resnično Vseslišajoči in Vsevedni.« – QS. Albaqarah 127-.